sobota, 14. marec 2015

Stenosis canalis lumbosacralis

je strokovno diagnoza, ki so ji jo postavili. 
Operacija (laminektomija) je potekala brez zapletov.
Kako poteka priprava na operacijo? 
Zjutraj smo jo pripeljali. Dobila je pomirjevalo. Šli smo ven na en sprehod (dobrih deset minut), ko pa smo opazili, da jo začne zanašati, smo se vrnili v ambulanto. S skupnimi močmi smo jo dvignili na mizo. Ves čas sem lahko bila ob njej. Dal ji je narkozo, ves čas sem jo lahko boža in očesni stik, ki ga je ves čas imela z menoj je tisti pokazatelj, ki mi je dal vedeti, da je vesela, da sem ob njej. Ko je popolnoma zaspala sem se od nje poslovila. 
Postopala sem med vrati kot...nekako nisem zbrala poguma, da jo pustim tam, na tisti mrzli mizi ... Kljub vsemu sem vedela, da moram oditi. 
Okrog 11. ure nisem zdržala; klicala sem. Kaj in kako. Pojasnjeno mi je bilo, da je operacija potekala brez vseh težav, da se že prebuja, vendar je še mirna. 
Zgodaj popoldne smo jo odpeljali domov. Nobenih težav ni kazala, nobene pooperativne zaspanosti, bolečin...nič. Prav čudežno se mi je zdelo, da bi bilo lahko tako hitro lahko toliko boljše... 

Mogoče me je malce zmotilo to, da mi je veterinar takoj po operaciji dejal, da lahko že naslednji dan gre Rona z menoj hodit, tečt... Brez bojazni. Priznam, sama sem glede tega bila malo v dvomih, vendar - se stroka posluša, zato sem jo dva dni po operaciji peljala na tri kilometrski sprehod. Seveda je naslednji dan spet šepala.
Teden dni po operaciji smo se vrnili v ambulanto, kjer sem izrazila svoje pomisleke, ker še zmeraj tako šepa. Pomiril me je, da sem neučakana, da naj počakam mesec dni preden podvomim v neuspeh operacije in da hoja, tek ne vplivajo na okrevanje.
Pa smo rekli - gremo še na en sprehod. Tokrat sedem kilometrov. In glej ga zlomka. Po desetih dneh in teh sedmih kilometrih Rona ni kazala kakšnih večjih znakov bolečine, šepanja... Sicer se mi zdi, da ima malenkost drugačno hojo, da z desno ritnico malo bolj "miga" vendar je ješča, brez kakršnih koli znakov bolečine in tudi žogico s pridom nosi (katera pa žal več ne poleti po zraku). 

Pri zdravljenju je bila deležna še antibiotikov (Zinnat) in zdravil proti bolečinam (Rycarfa) in to je to. 

V ponedeljek gremo, da ji odstranijo šive. Dlaka že lepo raste. Danes pa bo Rona preživela dan v vinogradu. 

O občutkih, kaj lastnik doživi, ko ima težave "z lubiko" pa ne morem pisati. To je neopisljivo. To je taka nemoč, brezizhodnost, da kar boli... Njene oči, ki so nas zmeraj iskale, ki so spraševale "kaj se to dogaja, zakaj ne morem vstati, zakaj me boli" so bile tako obtožujoče in proseče, da so vzbujale v nas zelo nelagodne občutke. Iskanje krivde. Kaj smo naredili narobe? 
Preveč žogice? 
Preveč teka? 
Preveč sprehodov? 
Preveč hrane? 
Nepravilna hrana?
Preveč kosti? 
... 
Odgovornost sem iskala samo pri nas! In še zmeraj jo iščem. Nekako pojasnila: Da pač tako je in da na to ne moremo vplivati; ne morem sprejeti. 

Takšna pa je...sedaj. Lepa. Kot zmeraj. 




petek, 13. marec 2015

Težave s hojo

so se pri Roni pričele konec decembra. Bolj kot s hojo smo težave opazili pri vstajanju. Zanimivo je bilo, da je ves čas tekala brez da bi šepala; samo pri vstajanju in počasni hoji šepala. Tudi da bi kdaj "jokala" ali dajala kakšen signal da jo kaj precej boli, nismo dobili. Niti pri tipanju, raztegovanju, masiranju...

Ker za šepanje nismo našli razloga (nekaj časa z njo nismo hodili na sprehod, ni tekala, bila je samo v hiši...) smo se odločili za obisk pri veterinarju.

Slikanje, tipanje, obračanje nog v levo in desno...
Pohvaliti moram veterinarja, zelo veliko časa ji je namenil, tako da sem dobila občutek, da... mu je v resničnem interesu, da njeno stanje pravilno diagnosticira.

Seveda je ves čas momljal neke latinske besede, ker pa se v medicino niti pod razno ne razumem, sem prosila za laično pojasnitev.
Tudi temu delu je posvetil veliko pozornosti. Na računalnik je postavil njene rentgenske slike in mi pokazal:
-  sliko kolkov (seveda pride skoraj vsak k veterinarju ker misli, da gre za "kolke") in pravi, da so še vedno za najvišjo oceno;
- sliko kolen; pri kolenih so minimalne spremembe, ki bi ne smele vplivati na funkcionalnost (miniskus) oz. povzročati kakršnih koli težav
- sliko hrbtenice. Tu pa je bila očitna sprememba. Stenoza.

Predlagal mi je dve možnosti; zdravljenje z zdravili ali operativno.
Pri zdravljenju z zdravili mi je opisal, da bo stanje boljše dokler bo na zdravilih; po operativnem posegu pa bo 90 % vstajala in hodila normalno.
Zato smo se odločili za operacijo.

Zjutraj smo jo pripeljali ob 7.30 ob 14. pa je bolnišnico zapustila.
Je pa ... takšna.

O tem, če je operacija uspela ali ne, še ne morem pisati, ker je prezgodaj...
Sem pa povprašala o tem, ali je to dedno. Zatrdil mi je, da to ni dedno, lahko pa se zgodi, da tudi kakšen Ronin potomec zboli za tem... Žal.
 

nedelja, 05. oktober 2014

Švicarka Odina


Obiskala me je mladostna prijateljica iz Švice s svojo enoletno psičko – belo švicarsko ovčarko Odino. Prvi trenutek sem bila prav šokirana, kako velika razlika je med njo in mojo Rono. Njena postava je tako nežna, krhka, medtem ko je Rona kot jaz; zrela in krepka. Boki so taki, kot morajo biti, tudi zobje že kažejo posledice neizmerne ljubezni do teniških žog; skratka razlika je očitna. Kot med sedemletno deklico in odraslo gospo.

Zanimivo mi je tudi njeno pripovedovanje o šolanju psa in takoj sem ugotovila, da so razlike pri šolanju kar precejšnje. Sicer je res, da so že pri nas med samimi pasjimi šolami razlike kar očitne, zato je mogoče to še najbolj razumljivo. Zanimivo, da v Švici preden si človek nabavi psa, mora opraviti izpit o osnovnem poznavanju psa. Zanimivo mi je bilo tudi njeno pripovedovanje, da tedensko en dan gre psička v pasji hotel, da se navadi na njih in ob njeni odsotnosti pač psička ne trpi, saj je spet na "domačem terenu". Cena na dan je 30 evrov.

Sicer pa nadaljujeta pot iz naših krajev v Benetke. In me je zanimalo; ali misliš, da bo lahko šla na gondolo; pa je njen odgovor bil: "Za Odino vse, tudi 100 evrov dam, peljala po Benetkah pa se bo!"  

četrtek, 02. oktober 2014

Dopust s psom ali brez

je naša vsakokratna dilema. 

Letošnje leto smo z Rono bili v mobilni hiški na morju v Poreču. 
Občutek sem imela, da je bila srečna, vendar nemirna. Nikjer ni bila popolnoma varna, tudi na terasi, kjer smo bili vsi je bilo toliko vonjav, da ni bila nikoli popolnoma mirna. Tudi na plaži..., vsake toliko časa je prišel kakšen bevskajoč pes (no, psiček, saj so vsi veliki psi bili vzgojeni) ki je najedal tako zelo s svojim visokotonskim lajanjem da so mi začeli pokati zalivke v zobeh... Grrrr! 

Res je zanimivo; NOBEN velik pes se ni nikoli "obregnil" ob nas, niti Rona v nobenega, majhni, beli psi pa so lajali in cvilili ter se zaganjali tako, da to ni imelo nobenega smisla. Tudi "sranja" po tleh je bilo samo od malih psičkov (saj se to ne vidi, to je čisto malo, vi pa morate, ja, vi pa morate pobrati, saj vaš naredi celo klobaso!). In še nekaj, noben lastnik od malih cvilečih psov se ni opravičil za nekulturno vedenje svojih psov. 

Zanimivo, kadarkoli smo šli mimo našega avta je Rona potegnila do avta in se usedla pred prtljažnik in čakala na "vstop". Zadnji dan...zadnji dan pa ko je dobila dovoljenje za vstop se je namestila v prtljažniku, v Novigradu smo jo komaj spravili iz avta na kosilo, potem pa do doma, s tem, da smo se za nekaj minut ustaviti tudi v Ljubljani ni zapustila avta. Ne da ga ni zapustila, niti glave ni dvignila, čeprav smo mi stali in odprli vrata od prtljažnika. Ona pa samo - oči. 

In tako je bilo doma še cel naslednji dan. 

In dilema: Dopust s psom ali brez. 
Kaj je večji šok za psa; priti v popolnoma neznani kraj, kjer je nemirna vsakokrat, ko njena "čreda" ni na kupu ali pa jo pustiti doma, na domačem terenu, kjer ni nekdo, ki ji je blizu in znan nosi hrano, pijačo in ji pride poročat aktualna politična dogajanja... 
Ali pasji "hotel" kjer je pes zaprt v boks (Rona ni bila v boksu že uhuhu mesecev...). 

Večna dilema! 

torek, 30. september 2014

Jogging in pes

Pred letom sem začela hoditi na intenzivnejše sprehode. 
Hitrejša hoja, tri, pet, osem kilometrov... 
Potem sem začela teči. Tristo, petsto, osemsto metrov... In Rona z mano. 
Iz dneva v dan...Štiri, petkrat na dan. 
Ko sva lansko jesen pretekli prvi kilometer in potem naslednja dva prehodili je padla odločitev, da bo do letošnje pomladi potrebno preteči kar pet kilometrov, da bo to imelo nek smisel... 

In tako je Rona bila deležna vsak dan malo intenzivnejših sprehodov. Ne več sprehoda po gozdu, ampak lepo po poljskih poteh, kjer ni bilo časa za ovohavanje, saj sem ji stekla naprej... 

Moram se pohvaliti, da sva do njene sterilizacije bili že tako pridni, da sva dnevno pretekli od 7 do 9 km; mojih doseženih 10 km pa sem morala doseči sama, saj je bila Rona na bolniški. 

Zanimivo, da mi je v začetku tempo teka, ko sem začela teči sama kar precej padel, v primerjavi s časom, ko mi je bila partnerica Rona. 
Skratka; pes je čudovit partner za tek. Počasen tek. 10 km v uri in to je to. 

Po vrnitvi domov samo vidiš dve trupli v travi... 

sobota, 27. september 2014

VZreditelj in REditelj

je tema, ki buri po FB. 
Zakaj gre? 

Na bolhi se prodaja psička, BŠO, stara dve leti in pol, ker se je punčka, kateri so starši kupili psa psičke naveličala. In jo prodajajo, ker lastnik meni, da zanjo nima dovolj časa. Priznava, da je naredil napako, da je ustregel želji in kupil hčerki psa. Da je psička sedaj večino dneva zaprta v boksu. Da si zasluži boljše življenje. In jo zato prodajajo.  

In krešejo se mnenja, ali je vzreditelj dolžan vzeti psička nazaj (ga odkupiti) ali ne... 

Stvar za razpravljanje ali ne. Ne vem. Svoje psičke sem oddala. Prodala. S prodajo sem se jim popolnoma odrekla. Na njih me lahko vežejo le spomini na čas, ki mi je bil dan, ko so bili čisto, čisto moji. Moja cena zanje je bila takšna in takšna in če je nekdo to ceno plačal je s tem pridobil polnopravno lastništvo nad njimi. 
Moja edina in največja odgovornost je, da sem morala poiskati zanje ljubeče in odgovorne lastnike. Če tega nisem storila, je to moja napaka. 
Vendar kako naj vem, če so to pravi ljudje, po pogovoru, dveh...  Tako pa, sicer imam razvit čut za človeka, vendar ostaja dvom, dilema. 
Preverila sem tudi pri pravnikih; nobene pravne podlage ni, da bi jaz kot vzrediteljica imela pravico odvzeti pse nekomu, ki s psom ne ravna prav. Lahko podam ovadbo, lahko psa odkupim, nikakor pa si ne morem vzeti pravice, da nekomu njegovega psa odvzamem. S prodajo sem izgubila vse pravice. 

Nekdo je na FB vzrediteljici predlagal oz. omenil, da bi bilo moralno, da vzame vzreditelj psa nazaj. In razvila se je debata...  

Spomnim se obiska pri enem "svojem psu", ki je bil samo po nekaj mesecih zelo... samozadosten, samosvoj, dominanten, mogoče za moj okus celo malo agresiven (skok na ograjo, zelo močno lajanje). In potem vzeti takega psa nazaj, na svoj dom, med svoje "živali" ni tako enostavno. 

Mogoče je enostavneje razmišljati, ko vem...da je v ozadju nekdo, ki je iz legla L- ali Z-, ko vem, kdo in kakšni so njegovi novi lastniki... 
Ne. 
Nočem verjeti, da kateri koli od mojih psov ni srečen! 

Morajo biti, saj so bili rojeni in v svet poslati s čisto ljubeznijo. In pri vseh mojih "kupcih" sem ljubezen do belih kepic takrat tudi začutila..., v kaj pa se ljubezen spremeni pa ... le kdo bi vedel. 

(koliko zakonov, sklenjenih pred 2,5 leti je še danes veljavnih? 75 %, a ne? in srečnih?) 


četrtek, 25. september 2014

Sterilizirana psička

je ostala karakterno popolnoma enaka, kot je bila prej. 
Še zmeraj je moja lubika, še zmeraj z mano hodi na sprehode, še zmeraj je sladkosneda in še zmeraj se blazno boji grmljenja.

Sterilizacija je bila opravljena in po samem posegu se v ambulanto Veterinarije nismo vrnili, saj ni bilo nobene potrebe. V treh, štirih dneh je popolnoma okrevala in nobenega razloga ni bilo, da bi strašili okrog po ambulantah. 

Zanimivo pa je to, da je nekoč dobila bradavičko na nosu (o tem sem pisala), tokrat pa jo je dobila kar na lepem na tački. Žal je bradavička na nosu bila manj "lepa", vendar dosti manj na udaru, kot tista na prednji levi tački, s katero mi je delala skrbi to poletje. Namreč to bradavičko je grizla, lizala, odgrizla in spet lizala, tako da je nekaj časa bila v premeru 3 cm kar brez dlake in ves čas sem imela občutek da je "rana odprta". Obisk pri veterinarju sem kar odlašala, nekaj časa sem mazala z ognjičevim mazilom, ji povijala tačko (ne sprašujte, kje vse sem pobirala te povoje po parceli), vendar brez uspeha. Potem pa ... sem za nekaj časa odpotovala in ko sem se vrnila nazaj rane več ni bilo. Kar sama od sebe, na zraku se je najhitreje zacelila. Ja, drži tista moja, pustimo naravi, mogoče malo dlje traja, vendar če ni kaj hujšega, sigurno poskrbi za ravnovesje... (kot pri ljudeh, vzameš lekadol ali ne, glavobol prej ali slej - mine). 

Da povzamem: STERILIZIRANA PSIČKA ni čisto nič manj aktivna ali nagnjena k debelosti kot je bila prej... Le vaških psov več ni bilo, fasada in pušpani pa niso doživeli tisočkratnega markiranja... 

sobota, 05. april 2014

Drugi dan po sterilizacij

Rona hodi po parceli, počasi, vendar hodi. Ovohava svoje okolje. Občasno vzame v gobec žogo in jo nekaj metrov nese, jo odloži in pri naslednjem obhodu spet premakne žogo za nekaj metrov. Njeno dvigovanje je še počasno, vendar veliko bolj optimistično kot na dan sterilizacije, ko sem za hip že začela dvomiti v uspeh posega. 
Apetit se je vrnil. Bomo pa morali paziti (tokrat pa čisto zares) koliko in kaj bo pojedla, da ne bo postala še bolj debeluškasta.
Danes me je prešinila misel, da se mogoče več ne bo želela voziti z avtom, češ zadnjič so me peljali in sem po vožnji tako zelo trpela. Da ne bi samo dvomila, smo tudi to preverili. Samo vprašanje: Se greš z avtom pelat?  je iz Rone potegnilo moč, za katero nisem vedela, da jo v tem stanju ima. Namreč čisto počasi, z vso eleganco, kar jo premore pes, je stekla k avtu in sonožno v prtljažnik. Torej – zamere do vožnje ni.
Bo te dni treba še k veterinarju na obisk, kjer bo deležna koščka pasje radosti...naj ve, da se pri veterinarju deli tudi pasja radost.  
In še strošek posega:
z vsemi popusti...163 evra
Zakaj je bilo to potrebno?
Da imam mir pred vaškimi psi, ki tako radi markirajo in se šopirijo pri nas doma v času Ronine gonitve. Ker lastniki psov ne čutijo dolžnosti kastrirati (če že nimajo ograj!) ker se oni pač z mladički ne ukvarjajo…
Ja ja, ne samo ženske, tudi psičke so v manj enakopravnem položaju kot moški. In tudi mimogrede povedan stavek veterinarja, da je veliko več sterilizacij psičk kot kastracij psov, čeprav je prva operacija težja, hujša in z možnostjo več zapletov govori o odnosu ljudi do moškega in ženskega spola. Tudi pri živalih.
Tako moji ženski sledi 14-dnevno okrevanje.
Brez skakanja, daljših napornih tekov, treningov, potem pa spet vse po starem, le da Čujko in Črnko več ne bosta markirala in zganjala operet po našem hribu...
 

petek, 04. april 2014

Prvi dan po sterilizaciji

Za zajtrk sem ji pripravila kuhan riž in jogurt. Samo povohala ga je in obrnila glavo vstran.
Pripravila sem ji ocvrta jajca. Samo povohala je in obrnila glavo vstran.
Ponudila sem ji sir. Nič. Pasjo radost. Nič. Moji so me kregali, da sem obsedena. Popustila sem.
Za kosilo sem ji skuhala piščančjo juho. Spet nič.
Začelo me je postajati strah, kaj če je kaj narobe. Rana je bila zelo lepa. Nič rdeča, nič otečena, bruhala več ni…, torej kaj bi lahko bilo narobe?
Tudi večerje ni pojedla, čeprav sem ji dala mleto puranje meso, katerega ima zelo rada…

Tudi to noč sem preživela ob njej. Ob treh me je ponovno prosila da bi šla ven. Šla je v pesjak, k posodi s hrano. Hitro sem ji pogrela juho in glej jo… Rona je juho pojedla in prišla nazaj v hišo, kjer je do jutra sladko spala. Okrevala je. Juhej! 

četrtek, 03. april 2014

Po sterilizaciji


Dobro uro po prihodu domov (uroinpol po prejetju narkoze) se je začela prebujati. Dvignila je glavo, gledala okrog sebe, vendar nisem imela občutka, da nas loči, prepoznava in je spet zaspala… Nekaj minut je spala, spet pogledala, poskušala najti položaj ležanja, ki bi ji pasal, pa ga ni našla…
Štiri ure po posegu pa se je odpravila iz hiše. Ni mogla normalno vstati… zadnji nogi je imela prekrižani in ju je kar vlekla za sabo… Prosila sem jo, naj počaka, naj počiva…vendar je šla… Ni me pogledala. Grozljiv pogled je bil. In kam je šla? Kakat. In ni se pokakala takoj, ko je prišla na travo, ampak je šla do mesta, kjer je dovoljeno kakanje! Zelo neprijetno sem se počutila. Dovolila bi ji, da opravi potrebo celo v hiši…vendar je pes imel pač vzgojo, da se »tu pač ne kaka« in je to tudi takrat, ko jo je bolelo upoštevala. In kaj je bilo najhuje; s kakanja se je odpravila v pesjak, kjer se je namestila in se ulegla. Čez dobro uro je prišla nazaj v hišo. Njena hoja je celo popoldne bilo opletajoča  in nestabilna.  Zanimivo, ko je dobila pomirjevalo, je hodila na široko, zadnji nogi sta bili 20, 30 cm narazen, tokrat pa popolnoma skupaj…
Cel dan je bila do mene hladna, izogibala se je mojim pogledom, kljub cartanju in božanju je bila od mene oddaljena. Na moj glas se ni odzivala. Občutek sem imela, da me kaznuje. Ni me želela pogledati, ni me upoštevala, v svoji bolečini je želela biti sama. Pozno popoldne sem ji dala vodo, po kateri je bruhala, zato sem ji prvo noč dajala vodo po požirkih. Vsako uro nekaj lizljajev vode…
Noč sem preživela ob njej. Okrog tretje ure zjutraj je pokazala željo, da bi šla ven. Njeni koraki so postali bolj stabilni, vendar je še vedno hodila zeeelo počasi. Šla je na sprehod po parceli. Prav srečna sem bila, da je bele barve, saj se je ponoči njena belina odbijala od teme, tako sem natanko videla, kje hodi…
Zjutraj me je pozdravila s pogledom in z miganjem repa.

Nasmeh je prišel na moj obraz. 

sreda, 02. april 2014

Sterilizacija Rone

Dan D.
Rona na tešče. Mene črviči v trebuhu. Pet minut do ure, ko sem bila naročena sem v ambulanti. Veterinar stopi ven in se mi začne opravičevati, da bo imel enourno zamudo. Ni panike, grem…, samo da mi ni treba biti s trepetajočo Rono v ambulanti. Me pokliče, ko bo končal s strerilizacijo psičke, ki je pred njo… Pokukam v ambulanto. Na pločevinasti mizi leži kratkodlaka psička svetlo rjave barve, z odprtim gobčkom, preko trebuha ima samo zeleno gazo… Za trenutek sem imela občutek, da je to voščena »lutka« na kateri se študenti učijo…potem pa ugotovim, da je to čisto ta pravi pes v popolni narkozi. Komaj sem zmogla do avta, hop in domov…  Po 45 minutah dobim klic…
Takoj po prihodu tehtanje /40,50 kg!/, pomirjevalo. 15-minutni sprehod okrog ambulante. Vedno bolj je hodila na široko, začela se je spotikati…tako…pijano mi je delovala. Z Rono se premaknem v čakalnico, kjer samo čaka ukaz – prostor. Oči z belimi trepalnicami so se ji zapirale, ona pa je tako željno želela spremljati kaj se dogaja tam; kateri mačkon pride mimo nje, zakaj ta pes laja… A ni zmogla, ko sem jo začela božati po glavi, se je prepustila pomirjevalu in postala je popolnoma odsotna… Pospremila sem jo v ambulanto, jo pomagala dvigniti na mizo, veterinar ji je obril prednjo desno tačko, ji vstavil »metuljčka« in ji vbrizgal narkozo. Ves čas sem bila ob njej, jo božala…dokler ni zaspala. Medtem ji je veterinar obril trebušček, ji pogledal zobe…in odšla sem. Zmenili smo se, da se vidimo čez eno uro…vendar sem že čez 35 minut sedela v čakalnici in čakala… Vmes so se kdaj pa kdaj odprla vrata in sem jo videla… krvavo, prepuščeno veterinarju na milost in nemilost…
Po eni uri in deset minut sem povabljena v ordinacijo. Rone ni bilo na mizi. Meni je postalo slabo. Nekaj mi je razlagal veterinar, vendar ga nisem razumela… V meni je kričalo samo vprašanje: Kje je Rona??? Komaj čez minuto, dve sem doumela, da mi je rekel, da so jo odpeljali pod tuš, saj je bila, glede na to da je bela psička precej krvava… 
Oddahnila sem si. Ko je videl, da sem v paniki, me je stisnil samo za rame in dejal – Vse je dobro. Komaj takrat sem doumela, da sem tam stala in ga gledala kot prikazen. Ko so pripeljali Rono nazaj pa ponovno bolečina v prsih. Ležala je tam, trudila se je dvigniti svoje veke, vendar jih ni mogla… Samo z ušesi je zastrigla, ko je slišala moj glas.
Veterinar mi je dal možnost, ali ji da sredstvo za prebujanje ali naj ostane tako, pa sem se odločila za drugo možnost. Naj se naspi…
Presenečena sem bila, saj rana ni bila zaščitena s povojem, pravi, da je tako najbolje…
Presenečena sem bila, da ji niso dali tulca okrog vratu; pravi, da ji je možno dopovedati, da naj ne liže rane…
Presenečena sem bila, da nama ni treba nazaj, da je tudi on izrazil željo, da je najbolje, da se ne vidiva…

Prenesli smo jo v avto in domov. Doma smo jo odnesli v kuhinjo in ji dali čas, da počiva… 

nedelja, 30. marec 2014

Psička gre na sterilizacijo

kot da bi vedela, da je nekaj drugače...s teka mi je prvič pobegnila domov. Niti kaznovati je nisem mogla, saj sem imela kepo v grlu.

Ves čas me leže gleda in maha z repom. Imam občutek, kot da čuti, da imam slabo vest, da se z menoj v odnosu do nje nekaj dogaja. In če čuti da imam slabo vest, potem čuti odlično. Ker jo imam. Veliko.  Strah me je zanjo. S slabo vestjo jo gledam v njene temne oči, ki me nemo sprašujejo ves čas… Kaj je? Občutek imam da me je nocoj bolj strah, kot ko sem se sama pripravljala za podobno operacijo…
Lubika Rona mi je dana v zaupanje in nima moči, da bi se mi zoperstavila. Da bi pobegnila, mi pokazala, da ne dovoli posega v svoje telo. Je samo igračka v mojih rokah.  Potem spet razmišljam, kolikokrat smo ljudje izpostavljeni v življenju da nekaj moramo, samo zato, da bo potem, nekoč mogoče boljše, manj naporno, manj stresno.

Zanimivo, prav danes me je klical nek gospod, če bomo imeli v kratkem kakšno leglo… 
 

petek, 28. marec 2014

Prvomajski prazniki s psičko

Rono nekje, kjer bi bili dobrodošli...
Razmišljamo.
Šla bi na morje, v hotel, kjer imajo dober spa program.
In potem...iščem. Rovinj, Poreč itd... Če že najdem hotel, kjer sprejmejo psa in imajo tovrstne storitve, potem se mi postavi vprašanje; če grem jaz na 60-minutno masažo, kje in kaj bo ta čas z Rono?
Kje bo Rona, medtem ko bom jaz v hotelski restavraciji na zajtrku, večerji?
Če grem na kolo, kako bo šla Rona z menoj? Tega je žal nismo naučili, da bi lepo tekla ob kolesu, potem pa ko poskušamo ona vija levo in desno, tako da je vožnja s kolesom z njo na povodcu zelo tvegana zadeva.
Kako bom vstopila v kakršno koli trgovino?
Verjetno, če jih je na dopustovanju več je to lažje, če pa greš v solistični izvedbi, pa ... je lahko problem.
Skratka - obstaja velika verjetnost, da bom prvomajske praznike zaradi Rone (spet) preživela doma.

sreda, 26. marec 2014

Odpadajoča dlaka

je za vsakega lastnika psa lahko velik problem, še posebno, če pes skupaj z lastniki živi v stanovanju oz. prihaja v stanovanje počivat in po počitku opravi nujno potrebno "tresenje", da se dlaka dvigne v vse smeri... 
V našem domu dnevno sesanje opravlja iRomba, tako da je naše sesanje omejeno samo enkrat tedensko. Kljub vsemu ugotavljamo, da ta robotek v času Ronine modne preobrazbe odpove. Robotek je bil kupljen na pasji razstavi, kjer sem kaj hitro nasedla reklami, da je prav ta model zame, saj ima večji košek za dlake in da so ga ustvarili za ciljno skupino ljudi, ki imajo v hiši pse. Vse pa odpove v času Ronine modne preobrazbe. Ko pride njen čas, da bi rada imela malo manj dlake oz. da bi si omislila svežo dlako, potem je pri nas vse belo. Še dobro, da je letos češnja zacvetela dobre tri tedne prej, da se dlaka na zeleni trati izgubi med odpadajočimi češnjevimi cvetovi. 
Sem pa včeraj zgodaj zjutraj opazovala ptice. Prav po tekočem traku so prihajale po Ronine dlake in jih nosile v svoja gnezda. Je padla ideja, da bodo naši ptički imeli kar domovanja iz belega krzna.
Čeprav je to izgubljanje dlake res nadležno, mi ni žal, da imam to pasmo. Če pomislim, razen tega, da jo je strah grmenja in da spušča dvakrat letno dlako nima slabih lastnosti.
In ko ji rečem "Lubika, a se greš cartat?" priteče k meni z elegantnimi koraki, kot da bi karikirala hojo manekenk po modni pisti. Miga z ritko (kaj z ritko, s polovico hrbta) levo in desno, da imam včasih občutek, da se bo prepolovila. Važička! 


ponedeljek, 24. marec 2014

Čas za splet

Interneta in brskanja po njem (tudi pisanje bloga) je veliko manj, odkar sem se zavestno odločila, da je za moje oči in telo popolnoma dovolj gledanja v ekran med delovnim časom. Da rabim več svežega zraka in miganja.
Danes pa sem kar mimogrede "zabluzila" celo popoldne in lep del večera pred PC-jem. Odločitev "manj za PC-jem" pa prinaša dobre in slabe strani:
- slaba: izmuznil se mi je termin srečanja BŠO-jev na Bledu, tako da sem se za tisti dan angažirala drugje. In tega, da nisem šla z Rono na to srečanje mi je resnično žal. Upam le, da se srečanje ponovi!
- slaba: izgubila sem veliko stikov z Roninimi potomci..., saj sem si vedno rekla...bom na e-mail že odgovorila, bom že... in tako... dan za dnem...
- dobra: današnje brskanje je bilo brskanje med starimi fotografijami; slika, ko smo pripeljali Rono k hiši, legli Z in L, prihod Ize k hiši...
- dobra: navdušena sem nad najdeno informacijo, da je Ronina hčerka Zaina dala življenje devetim mladičkom. Jooj, kolikokrat je Rona že babica. Saj čudno, da še teka...
Sladke slike objavlja Zainina lastnica Barbara na svoji spletni strani ZAININI MLADIČKI. Čestitam Zaini in vsem njenim! Uživajte v teh čudovitih tednih!

Splet ni samo dobro ali slabo.
Je kot mavrica.
Težava mi povzroča le kombinacija barv (usklajenost časa!). 

sobota, 22. marec 2014

Sobivanje...

z Izo se je pred časom končalo. 
Zanimivo je, kako so ljudje reagirali na izgled argentinske doge Ize s strahospoštovanjem; NIHČE ampak res nihče, ki Ize ni poznal zelo dobro ni upal vstopiti na dvorišče, medtem ko je bila pri nas, medtem ko Rona s svojim izgledom vzbuja neko zaupanje, saj kljub njeni "opozorilni" sliki na ograji vstopajo brez vseh zadržkov. 
Njen odnos z Izo pa je bil nekaj nepopisnega. Tako, kot sta se razumeli ti dve "babi", tako se redko kje razumeta dve človeški ženski. Mislim, da je v enem letu bivanja prišlo med njima do dveh, treh merjenj moči, vse ostalo pa sta rešili po mirni poti. 
Ko je Iza odšla sem se prav bala, da jo bo Rona zelo pogrešala in da bo čudna, vendar me je presenetila, da je samo dan, dva pogledovala proti dolini, če bo morebiti priskakljala po hribu navzgor, potem pa ... tudi tega ni bilo za opaziti. 
In kakšna je še Rona? 
Pred časom sta z gospodarjem bila v gozdu, oddaljenega od hiše 200, 300 metrov. Vrata ograje sta pustila odprta in šla gozdarit. Nekaj časa je bila Rona tam, potem pa je več ni bilo. Seveda jo je M. začel iskati. In kje je bila? Doma, na terasi, na svojem prostoru je lovila sončne žarke. 
Nedavno so bili pri hiši mojstri, naju pa ni bilo doma. Vrata od ograje so bila odprta, ona pa je lepo ležala ob cesti in čakala, kdaj se vrneva. Kljub temu, da Gospodarjev ni bilo je natanko vedela, kje so meje, kam lahko gre. In zato je lepo imeti odraslega in dobro vzgojenega psa. Da mu zaupaš. 
Včasih, ko za kakšen dan odpotujemo skrb za njeno varstvo prevzame soseda. Povabi Rono k sebi domov, kamor zelo, zelo rada gre, saj se v hladilniku zanjo vedno hrani poli salama, vendar po petih, desetih minutah, ko pri njih vse ovoha, odide na varno, na svoj dom. 
In to mi je všeč. 
Rone še vedno nismo dali sterilizirati. V meni je vojna. Igrati se z narkozo, dati jo na operacijo, ki ni nujna se mi zdi... stvar za polemiziranje. Da in Ne. Saj sama ne vem. Pri tem se odločitve za in proti prepletajo. Verjetno, verjetno bi morala enkrat - brez razmišljanja - to storiti. Kajti kmalu bo spet prišla gonitev in problem je, če nas ni doma... 
In... še vedno ima Rona (skupaj z menoj!) preveč kilogramov. 
 

nedelja, 16. marec 2014

Čas

se je v mojem življenju spremenil v eno veliko sluzasto kepo, katere ne morem niti za trenutek obdržati v svojih rokah. Kar spolzi mi med prsti... Toliko idej, želja imam, kaj bi vse počela, kaj vse bi rada še doživela, vendar kot da stojim na mestu, mesec, dva, trije pa švignejo mimo mene... 
Rona. Še vedno moja lubika, še vedno psička, ki ji ni para. Pravijo, da je sedaj v najlepših letih in res je temu tako. Besednih ukazov več ne potrebuje, skozi čas smo jo naučili da ji z očmi, šobljenjem ali z roko pokažemo, kaj bi radi. Lepo je imeti takšnega psa. Žal zanemarjam tudi en del njenih potreb - namreč vedno bolj poredko jo peljem na sprehod v mesto, v civilizacijo, na ulico, prehod za pešce ter semaforje.  Je pa zato toliko več doma na sprehodu. 
Na FB sem brala, da je bilo organizirano srečanje BŠO-jev. Tudi o tem sem razmišljala, vendar je žal bila to nedelja, ko sem bila že obljubljena... 
glej fotografijo: 


torek, 17. december 2013

Zadnja gonitev


Takole.

Odločili smo se dokončno in nepreklicno; da Rone več ne bomo pripustili. Da uživamo ob njej in z njo. Sledi nam še spomladanska sterilizacija in potem bo res čisto, čisto naša.

Odločitev ni bila enostavna; še posebej, ker mi (nam) je blazno lepo imeti mladičke in skrbeti zanje. To je sanjska izkušnja. Zanje, za tiste male kepice mi ni bilo nič pretežko in predrago. Ni bi bilo žal dopusta, ki sem ga preživela doma z njimi, poteptane zelenice, uničene rože v okrasnih loncih.. Nič. Tako naravno sem sprejela "škodo" ki so jo ustvarjali, da je bilo prav neverjetno. In potem pride najhuje - dejstvo, da moraš psičke prodati in da kljub oceni ljudi, da gredo v dobre in skrbne roke, na prostranstvo, ostaja v tebi dvom, kje so in kako so. In ko jih nekaj vidiš… lahko samo enega, dva, ki sicer živita v skladu "s pasjimi normami" vendar po mojih merilih neprimerno je to spoznanje moreče. In ko me kak tak psiček, ki ima svoj začetek pri meni začne preganjati v spanju, potem se zaveš, da je treba narediti črto. Če nisem dovolj močna, da s tem živim, potem je edino pošteno, da neham.  In pripovedovanje nekoga, kakšni so pri njih pogoji so čisto nekaj drugega, kot to, kar sem si jaz v mislih narisala… Kdor je bil pri nas, ve, da smo imeli za psičke narejen raj. In moji miselni vzorci so bili vedno podobni… tudi tam bo raj, saj nihče iz tega prostora ne more vzeti psa in ga peljati na slabše. Prav tako me je tudi strah, kdaj se bo (spet) kdo oglasil z obtožbo, da nekaj s psom ni dobro in da sem "kriva" jaz, kot vzreditelj.

Tudi postavljene cene na trgu so veliko nad stroški, kar se mi zdi nesprejemljivo.  Sama sem delala kalkulacijo in če dobiš za svoje delo, trud in vse ostalo po psičku 200 evrov se mi zdi več kot preveč. Vse, kar je nad tem in v isti sapi govorjenje o ljubezni je eno samo sprenevedanje.

Če je cena psa 500 evrov je to maksimum, ki bi ga lahko nekdo zahteval za rodovniškega psa. Res je, da se ti lahko zgodi dodaten, nepredvideni strošek (carski rez…) vendar je to cena, ki jo mora plačati vzreditelj, ne pa kupec psa. Še bolj mi je grozljivo, da tisti, ki si rezervira psa v prvi rundi, kupuje psa po "najdražji" ceni, tisti, ki pa kupijo psa zadnji hip (ko jih vzreditelj ne more več prodati) pa se prodajajo po nižji ceni. Ni pošteno.

Kot marsikaj v tem pasjem svetu ni pošteno.

Tudi to, da ta "naša dejavnost" ni obdavčena. Vsak vzreditelj si ta denar pospravi v žep in to je to. In če sem imela sama okrog 2000 evrov dobička pri enem leglu (ja, tako je to!) potem je izkupiček ostalih, ki prodajajo pse po 600, 800 evrov toliko višji (stroški so pri vseh pasmah so bolj ali manj enaki; le manjši psi pojejo veeeeliko manj).

Ni pošteno, da imam ponovno na fasadi 19 sledi od pasjega scanja, ko sosedovi psi markirajo celotno našo hišo, ker je Rona v njej, medtem ko ima svoje goneče dneve…

Ni pošteno, da jo moram dati v avto in jo peljati na sprehod, medtem pa po parceli kolovratijo in markirajo vaški psi…

Ni pošteno, da bom morala Rono podvreči narkozi, sterilizaciji samo zato, ker drugi lastniki svojih psov nimajo na domačem terenu.

Ni pošteno, da pes živi samo 15 človeških let in potem… potem ga ni več.

sreda, 09. oktober 2013

Živimo mirno


in ustaljeno življenje. Rona in Iza v takem razumevanju, da mi je glede na splošno znano dejstvo, da "babe ne gremo skup" prav zanimivo, kako se razumeta. Velikokrat opazujem in poskušam ugotoviti, katera je "glavna" pa ne morem. Kot da pri vsaki stvari vodi ena; včasih k igri vabi ena, drugič druga, včasih zarenči ena, drugič druga. Natanko vesta, da so velike žoge Izine, majhne, teniške pa Ronine. Vsaka se lahko igra tudi z igračkami od druge, vendar če katero prime, da bi imela natanko tisto, kar ima ona v ustih jo bo spustila brez kakršnega koli renčanja. Do nežnega renčanja pride le pri dopovedovanju "dost mam" (npr. ko bi Izza še norela, Roni pa je že dovolj, takrat spusti tak nežen renčeč glas). Natanko vesta, kaj je moje in kaj tvoje. To ne pomeni, da si nikoli ne vzamem (ali se ne vležem) tvoje, vendar če jaz pridem zraven, potem se mi moja stvar vrne oz. se moje ležišče sprazni. Zanimivo imata rešeno lastniško politiko.

Pohvaliti se moram, da nam je uspelo naučiti ju, da gresta k posodi pri obrokih mirno, se  dva, tri metre od svojih posod usedeta in sede počakata, da se jima naloži hrana in komaj na ukaz "Lahko gresta" gre vsaka k svoji posodi. Včasih na ta ukaz morata počakati tudi kakšno minutko ali več.

Izza hodi v pasjo šolo, midve z Rono pa več ne. Pa mi manjka tisto druženje. Eden izmed razlogov je tudi ta, da je Rona v Izini bližini bila moteč element, saj je ves čas "jokcala" ker se ne sme igrati z njo… Pa še nekaj je; sama sem bolj "bojazljive sorte do pasjega renčanja" in ker je v pasji šoli kar nekaj močnih psov – buldogov, dog, rotvajlerjev in ker si občasno pokažejo zobe se temu strahu jaz nočem izpostavljati. Čeprav vsak šolar svojega psa (bolj ali manj) obvladuje, je mene strah. Teorijo obvladam, pri praksi pa – zamrznem.

Roni je pred časom na smrčku zrasla bradavička. Pri veterinarju smo se zmenili, da počakamo še teden dni,  potem pa se le-ta operativno odstrani. Prvi teden nikakor nisem mogla potem do veterinarja in ker ni bilo tako zelo nujno, si tudi bolniške zanjo nisem jemala… Potem pa…kot da se je začela bradavička zmanjšati… in glej ga zlomka; naenkrat bradavičke več ni bilo.
 
 

 

Jesen je tu.

Razmišljam o še enem leglu, če bi bila gonitev februarja meseca.

petek, 23. avgust 2013

Dopust


Dolgo, predolgo sem molčala, sedaj pa … sem tu. Najprej je bil dopust, potem pa … lenoba.

Letošnje leto sem si privoščila daljši dopust in za ta čas sem se morala posloviti tudi od moje lubike Rone. Ni mi bilo vseeno, kajti vedela sem, da so živali zamerljiva bitja in so lahko kaj hitro užaljeni, ker jih je lastnik dal na stranski tir. Slabo vest mi je blažilo vedenje, da ostaja z Rono doma moja L., skupaj z Izo, s katero se zelo dobro razumeta. In moja L. je v tem času zelo dobro poskrbela za obe, saj so imele skupne aktivnosti – plavanje v gramozni jami in tek. Okrog pasu si je zvezala dva povodca, na vsakega enega psa in so lepo v vrsti pričeli hoditi na sprehode, hitre sprehode, počasne teke, potem pa so pristali že pri petih kilometrih. V času mojega lenobnega stanja pa so že napredovali do skupaj pretečenih osem kilometrov. Moji lubiki Roni se te aktivnosti na postavi zelo lepo opazijo, saj se postala bolj fit. Sama jih sicer opazujem od daleč, vendar kakšnega vpliva na mojo postavo ni opaziti.

Zanimivo, med mojo odsotnostjo se je moja L. morala soočiti z gonitvijo svoje Ize, isti dan, ko sem se pa vrnila domov jaz, pa je krvave sledi začela spuščati naša R. Še malo, pa bo njun ciklus usklajen. Ja in tako so bivakirali na našem dvorišču kar štiri tedne ti vaši cucki, ki jih lastniki sploh niso pogrešali in jih niso mogli  zadržati doma, so mi pa velikodušno ponujajo nasvete "naženi ga, vrži kamen ali kol vanj, pretepi ga, ne dovoli mu, da koplje in praska po terasnih vratih…". Ja, ja, da pa bi oni ogradili svojo parcelo, na katerem bi se njihov ljubljenček lahko prosto gibal, to pa ne! A-a!

No, je bila moja L. bolj konkretna, je kar nekajkrat ujela psa, ga odpeljala do lastnikov; vendar kaj, ko so ga doma takoj izpustili in je bil pes prej doma pri nas kot pa ona… V naslednjem koraku se je že uporabila telefon s prenašanjem informacije – Vaš pes je tu, pridite si ga iskat. Brihtna punca, ni kaj.

Mojo vrnitev domov pa je Rona (hvala bogu) sprejela brez užaljenosti (roko na srce, občutek sem imela, da se me je Izza bolj razveselila kot Rona). Kaj je še novega pri nas?

-          Rona ima velike otiščance na komolcih zaradi ležanja na tlakovancu (me jezi, ker ima ogromno travnate površine v senci, bi lahko ležala na deskah v senci, na keramiki; ona pa si izbere najbolj grobo podlago, ki pušča nelepe otiščance

-          Roni na smrčku raste bradavička

-          Rona se boji grmenja, tako da v času grmenja prihaja kar do okna v spalnico, kjer se postavi na zadnje tačke in s sprednjimi potrka po oknu. V dobro ji štejem, da to stori RES samo takrat, ko grmi.

-          Rona še zmeraj zelo rada gre na sprehod, še raje pa hodi plavat.

-          Rona še zmeraj obožuje teniško žogico, zaradi česar ima tako obrušene zobe, da me je kar groza.

Rona je še zmeraj – naša lepota in naš ponos.
 
 
Pa da ne pozabim;
na Gorenjskem se še zmeraj prodajajo potomci Ronine hčerke Zane. Čudoviti psi.