Šokirana sem...

ker me je danes poklicala ena od lastnic, ki ima Roninega potomca in mi pravi, da ima njen pes zelo hudo displazijo kolkov. V isti sapi me takoj ošvrkne, da je to genska bolezen in da je dedno in da…

Na hitro pobrskam po spominu kaj vem od tej bolezni… vzamem krivdo nase, potihem pa me najeda...  od devetnajstih Roninih potomcev je sedaj en pes s tako hodi displazijo, da je "veterinar še ni nikoli videl". Tudi Ronina sestra Vanessa, ki pari z istim moškim kot Rona nima težav s potomci, ki bi imeli displazijo. 

Spomnim se psičke, ki je pri 8 mesecih imela vnetje pokostnice, vendar so po sedmih dneh zdravljenja javili, da je z njo vse dobro…in od tistega časa nobene informacije o bolezni, bolečinah več ni bilo…

Res me zanima, v dobro vseh belih švicarjev, ali se še kdo sooča s kakršnokoli boleznijo pri Roninih potomcih, ker od vsega si želim najbolj to, da vsem tistim, ki so od mene kupili psa, lahko mirne duše pogledam v oči in jim rečem, da sem za njihove mladičke skrbe najboljše, kar se je dalo… in da sem parila in vzgajala v prepričanju, da ne prenašam nobene (znane) dedne bolezni, na katero bi lahko vplivala...

Lastnica je sicer zaprosila, naj ne omenjam za katerega psa gre (sicer ne vem zakaj), da ne želi objave na blogu, da mi tudi zato ni poslala fotografij… (čeprav sem se ob predaji psičkov z vsemi dogovorila in zmenila, da občasno pošljejo kakšne fotografije…).

Skratka; v meni je naselila strah, če je z drugimi Z-jevčki in L-jevčki tudi kaj narobe…

Sicer pa že trije Ronini potomci (dve hčerki in en sin) so pridobili vzrejno, vsi tudi bili na slikanju in so pridobili vzrejno dovoljenje, kar nenavsezadnje nakazuje na to, da naveza Rona-Naik dajeta zdrave potomce.

Poraja se mi vprašanje…od kod tako zelo huda oblika displazije pri našem potomcu???

In strah me je.

Lepo je...

biti vzreditelj. Še posebno je lepo, ko vsake toliko prejmeš fotografije naših malih psičkov.
Nekako primerjam to...z biološko materjo in posvojitvijo... Vez ostane. Tudi če stikov ni, se vedno spomnim ovratnic, nagajivosti določenega psa, ko je bil še pri nas (Zippo iz prvega legla, ki je bil tak nastavljač pred fotoapratom, da je bilo veselje; Jack, ki mi je razkopal gredo, Zula, ki mi je zgrizla moj natikač...MalaLaika, ki je vedno znova dokazovala, da je v malih stekleničkah strup, Lucky, ki je bil zmeraj v gibanju, Lukas, Lotus z zeleno ovratnico, ki si je po vsej sili priboril mojo pozornost..), skratka, ostanejo spomini. Ne samo zaradi bloga...
In ko so me s fotografijami obdarili Zanini, sem še toliko bolj vesela, kajti v pričakovanju njihovega naraščaja sem na trnih tudi jaz...
Ker vem, kje živijo, ker vem, da so to "dvoriščni psi", ki imajo postranstvo za življenje, ki niso zaprti več ali manj v boksih, ki so del družine, televizorja, sedežne, avta...potem je to TISTO, čemur pravim, da je kvaliteta.
In njihovo brejost bom spremljala...potem (upam) bom deležna tudi fotk njihovega legla...
In slikca...Zane in njenega osvajača tik pred naskokom...

potem pa še slikce Zane z nedeljskega sprehoda

Mogoče še kdo pošlje slikce? :-)

Kosmati Lux

Lux, kuža, ki je iskal svojega pravega lastnika dlje, kot drugi… Ki se je celo začasno vrnil k mami Roni in potem nadaljeval…iz Savinjske doline na Štajersko. In zgleda, da mu štajer odgovarja, saj je tako lep, da nisem mogla verjeti. Takšne odlakanosti še nisem videla. Ti čopki okrog ušes, saj izgleda kot kakšna ženska… J

Ta zima je bila do njih zelo bogata; saj imajo vsi zelo radi sneg, tako da so se ga lahko naužili v polni meri. Ne vem, če je pripomogel sneg k temu ali dolga zima ali pa notranja sreča, vendar tudi Rona nobeno pomlad ni bila tako lepo odlakana, tako zelo mehka, kot to pomlad. Občutek imam, da smo tudi (s pomočjo živahne Ize) izoblikovali njeno postavi v meje normale, tako da… dobra pomlad se obeta.

Luxu in njegovim pa: iskrene čestitke, hiperaktivni Lux je čudovit! O tem, da bi ne bil priden, pa sploh ne dvomim…

 

 

 

Obiskali Gorenjko Zano

 

psičko iz prvega lega. Dve leti in pol, kakšen mail, SMS in to je to, kar imaš z lastniki svojih potomcev. Potem pa…ko si v njihovih krajih pa navežeš stik, obiščeš…

Zelo živ je spomin na mladičke, ki zapuščajo dom. Vsako slovo, predaja kužka v avtomobil ti ostane v srcu, spominu. Tista nemoč, da si zamenjal to živo bitje za kupček denarja. Občutiš tisto praznino v duši in glas razuma, ki sporoča, da tako mora biti…

Potem pa…pozvoniš pri vratih; v trenutku obudiš spomin na obraze lastnikov, njihov smeh, glas, pogovor, ki smo ga imeli takrat, nekoč davno…

Ne moreš dočakati, da vstopiš, da vidiš…

In potem pride. Odrasla dama, večja in močnejša od Rone. Obraz popolnoma enak kot Ronin. Enak izraz na licu, v očeh. Zelo lepe dlake. Čista. Počesana. Zvedava. Razigrana.

 

Vesela sem bila, saj je čutila, da jo čutim; kar je zelo jasno pokazala, da se je rada  družila z nama z možem…

 

Zdrava je. Srečna. In lastniki, ki so z njo zadovoljni in ji izkazujejo spoštovanje in zaupanje.

Kaj bi želela še več?

Aja…to, da jim uspe…imeti Ronine potomce. To si želijo. Naj se jim izpolni.  

 

 

Od navdušenja sem srečanje pozabila poslikati!!! Grr, sem jezna sama nase.

 

 

in nadaljevali smo pot, da obiščemo še našo "drugorojenko" MaloLaiko oz. Lori.

Žal Lorina lastnica ni imela v tistem trenutku telefona pri sebi, tako da smo zapustili Gorenjsko ne da bi jo obiskali… (smo pa bili na pravem dvorišču, samo prepričani nismo bili, da je to TO). Pa kdaj drugič!  

Življenje z dvema...

Popolni odklop od računalnika, pisanja…; hvala Bogu pa ne še od življenja. Živimo. Z Rono in Izo v razumevanju in spoštovanju drug drugega. Čeprav sta veliko skupaj, nista senci drug druge. Tudi o tem, kdo dominira ne morem razpredati, ker živita v takšnem sožitju, da ta prevlada ne pride do izraza.

Še vedno trdim, da je čudovito opazovati psa pri njegovem življenju, še bolj pa, če sta psa dva, poskušati ugotoviti, kaj in kako reagirata ko počneta kaj skupnega…

Rona je neumna na žogice. Izza ni. Vendar se je Izza naučila, da je lepo teči za žogo…, da pa bi jo prinesla in počakala na "nov met" to pa ne… Je pa Izza bolj navdušena nad skakanjem za palico.

Zanimivo; vsaka ima svoje mesto (npr. za ležanje), kar pa ne pomeni, da druga ne sme na tisto mesto; vendar če "lastnica" tistega mesta samo nakaže željo, da bi rada na svoje mesto, se druga tiho umakne…

Zanimivo, Rona kosti grize na travi, v blatu, zemlji…; Iza to opravi kot dama, na svojem zunanjem ležišču.

Zanimivo; Rona nikoli ne "razmeče" svoje postelje; Iza izkoristi vsak trenutek, da pride do pospravljene Ronine postelje in ji jo razmeče (dobro, verjetno ima kakšno fobijo, saj tudi svoje ne prenese postlane).

Zanimivo; Rona pri gonitvi vsako svojo kapljico krvi poliže (tudi s tal), Iza jih modro spregleda…

Zanimivo; Rona nikoli ni tekala za srnami do konca ograje in lajala nanje; Iza to počne z vso navdušenostjo… Še bolj zanimivo; Izza jih začuti kar v hiši in spusti tak mrmrajoč glas…in čez kakšne pol minutke vidimo, da srne prečkajo svoj teritorij…   

Zanimivo; Rona med spanjem ne smrči; Izza pa je občasno kot star traktor…

Zanimivo; ko Rona teče, ne koplje po zemlji in blatu, Izza v velikem loku z zadnjima tačkama izkoplje cel kup zemlje…(in zelenice)

To pa ni zanimivo: naša terasa niti za trenutek ni več takšna, kot je bila…stene v kuhinji so dobile lepo, rustikalno rumeno-rjavo barvo; lesene stopnice so dobile praske, šipa v dnevno sobo in balkonska vrata pa bodo morala biti deležna neke posebne nege, da se bodo spravila v normalno stanje.

Da pa o tem, kolikšna količina finega peska pade z Rone, ko vsa blatna pride v hišo in se uleže, kjer se posuši ne bom razpredala… Ja, tu je Izabela malenkost boljša, saj je bolj ali manj – brez dlake!

Zima 2013

Ne vem zakaj, vendar dnevi so vedno krajši, življenje teče vedno hitreje ...
Ne pišem na blog, vendar je Rona še vedno moja - še vedno moja lubika, ki ima vso mojo ljubezen, spoštovanje in tudi komando. :-)
Pa lepotička je, a ne?

Iza je prinesla v našo hišo s svojo navihanostjo in temperamentom tudi precej svežine (in umazanije). Lepo mi je pri srcu, ko vidim igro dveh psov. Toliko sta "eno", da je to nekaj neverjetnega. Čeprav po knjigah popolnoma drugačni, sta pri "istih" lastnikih kot da sta iz istega legla, enake pasme. 
Po dveh mesecih sobivanja natanko vesta, kje je za katero mesto, kaj je dovoljeno, kaj prepovedujemo. Kaj je še na meji dovoljenega, kaj toleriramo in pri katerih "pregrehah" dvignemo glas, požugamo s prstom ali celo ... dvignemo rit s sedežne!
In tega razumevanja med Rono in Izo sklepam, da ni noben pes "nevaren" ampak so nevarni ljudje, ki te pse vzgajajo.

Ne bom pisala...naj govorijo slike s kratkim komentarjem: 

Včasih, ko ne vem kaj bi z njima, ko pade noč, ko se mi ne da več nič, potem grem in razrežem kakšno staro majico, na katero položim dober kos pasje radosti ali hrenovke in naredim trden svitek, ki ga zavežem z vrvjo.
Kar nekaj časa traja, da prideta do nagrade. Med trudom pa sta popolnoma skoncentrirani in slinasti.

Vonjave iz vrečk za smeti so včasih preveč mamljive, da bi ostalo samo pri ovohavanju vrečke med dvema deskama. Z vztrajnostjo se daleč pride. Začne počasi, dokler skoraj celotne vsebine vrečke (ki je prazna ostala tam, kjer je bila) med deskami ne spravi na "pravo stran" ograje. Vendar ostaja nezadovoljna. Smeti so samo smeti in ni nič kaj za pod zob. Samo vonjave so bile premočne, štiri, pet dni zapored, ko pa je ugotovila, da so to samo vonjave, pa je prenehala s to vrsto zaposlitve.

V mrazu poskrbimo ne samo za svojo rit, ampak modno oblečemo tudi naši damici (v resnici smo preverjali, če bi bili primerni za vleko krožnika za sankanje, vendar je ostalo samo pri dirkajoči modni reviji po parceli in na koncu poziranja :-)  

Da ne bom samo "kritizirala" Izo ko brska po smeteh; tukaj je tudi Ronin "greh". Ugotovila je, da iz zemlje nekaj diši.  In prične kopati. Uro, dve... vztrajno. No, nad njenim kopanjem ni bil nihče navdušen še najmanj miške, ki so si 40 cm v globino naredile zimsko domovanje...

Na spodnji fotografiji pa je prav lepo videti "teren" ki ga obdelujeta Rona in Iza.

Toliko na kratko. Od nas. Do vas.
Do Roninih potomcev.
Do vseh Z-jevčkov in L-jevčkov.

Pokanje, sneg, gonitev, neposlušnost …

Lastnica Ize se mi je večkrat pohvalila, kako Ize ni nič strah pokanja in hrupa. Da je odraščala v metropoli, kjer je vsega glasnega vajena; mi, na podeželju pa teh »strahov« Roni nismo dovolj zgodaj demonstrirali, zato je taka »strahopetnica«.

In glej ga, kaj se je zgodilo. Iza se je od Rone nalezla strahu. Tudi ona po novem spodvije rep med zadnje tačke, ko zunaj počijo petarde ali ko se v nebo dvigujejo čudovite barvne rakete, podkrepljene s poki, piskajočimi in švigajočimi zvoki. Sedaj imamo dve strahopetnici. Ko je tega pokanja preveč (lastnik enega izmed psa, ki rad vasuje okrog naše hiše ko spuščamo v zrak posebne gonitvene vonjave se s pokanjem intenzivno ukvarja od 26. do 2. Januarja in to od jutra do noči) pa se kar pobereta v kletne prostore. V stilu: Da ne vidim i ne čujem!

In kaj pomeni, ko imaš v hiši dve psički?

Tudi v naših krajih je bilo decembra malo dežja in nekaj snega. Pomeni, da je zemlja bila lepo premočena. In ko imaš v hiši dve psički, je gibanje le-teh veliko bolj intenzivno, veliko več ga je, veliko bolj sunkoviti so ti starti in ustavljanja kot ko je psička samo ena. Veliko več je dirjanja, lovljenja in nežnih objemov dveh belih psičk.  Zaradi tega je naša zelenica pred teraso postala nekaj podobnega, kot je njega dni bil konjski izpust. Brez trave. V blatu. S sledmi tac v blatu. Terasa polna blata. Šipe popacane od blatnih tac. Igrače razmetane v radiusu 100 metrov…  Naučili sta se deliti igrače, saj je dovoljeno jemanja igračk iz gobca. Več je nagajanja. Renčanja (zaenkrat smo to doživeli samo nekajkrat in še to, ko je Iza želela vzeti Roni, kaj drugega kot, teniško žogico). In veliko pazko je potrebno imeti na pravično porazdelitev "pobožov" in ljubkajočih besed, da bi ne prišlo do ljubosumja.  

Ko imaš dve psički, pomeni, da imaš tudi gonitve enkrat pogosteje, kot takrat, ko imaš samo eno psičko.
V gonitveni fazi je tokrat naša Iza. Pri Roni gonitev vizuelno ni tako zelo opazna, saj je njena »lula« skrita med dlakami, pri Izi (argentinska doga), ki je skoraj brez dlake pa je sprememba spolovila zelo očitna. Poleg pokanja sedaj čakamo tudi na »svate« okrog naše hiše.

Me je pa strah, ker Izza kljub vsemu ni tako dosledna pri postavljenih teritorialnih mejah (do kod sme) kot Rona. Njena želja, iti nekam dlje ne bo ustavljena z ograjo (kot to velja za Rono), ampak jo bo Izza z lahkoto in elegantno preskočila. Tega me je strah.
In še nečesa me je strah…, ker za Izo nisem jaz alfa gospodarica, je tudi moj odpoklic Ize tako, tako… Ni tisto, kot ko pokličem Rono enkrat da je z galopom pri meni (včasih celo s takšno naglico, da se ustavi tik pred trkom z mojimi nogami). Izza pa… če je kaj bolj zanimivega, kot sem jaz (to so zvečer srne, na katere laja z največjim žarom; mački, ki se sprehajajo za našo ograjo; potepuški psi; nepoznan sprehajalec) je moj odpoklic že v začetku obsojen na propad.
Če pa smo slučajno zvečer sami doma in je treba Izo okrog 22.30 spraviti spat, pred tem pa seveda obveznih 15 minutno »dihanje svežega zraka« se začne … lov na psa po parceli.
Ne sliši se priklicati, ne pusti se ujeti. Laja. Teka. Poskakuje. Jaz pa krepim glasilke. Pritisk imam na 220, ona pa nič… Včasih traja ta »lov na belega psa« tudi uro, medtem ko Rona ta čas lenobno leži na terasi in me v moji nemoči gleda in se sprašuje, kje je tista Alfa gospodarica, ki ima njo v oblasti?

Demolition Dog in Angel

Bi zapisala po poročilu o življenju z Luxom in Lono.
Lona deležna samih superlativov, medtem ko je Lux SuperDemolitionDog s temperamentom.

Zanimivo; lastnica Lone je mlada osnovnošolka, ki še zmeraj (tudi ko se je prvo navdušenje nad novim psom že poleglo) z veseljem vsako jutro vstaja ob šestih in gre na 20 do 25-minutni sprehod. Vsak dan pa je Lona deležna vsaj dva (večkrat tudi tri) sprehoda, s tem, da je vsaj en dolg najmanj eno uro.
Snega sta se razveselili seveda obe, si pa prav v živo predstavljam B. kako se ji usta razlezejo v nasmeh od ušesa do ušesa, ko vidi Lono skakati po snegu. Poročajo, da je Lono obiskal tudi Miklavž in sicer s piškoti.

In…kaj ima za bregom mala B.? Kako starše prepričati, da bi Lona lahko bila tudi kaj v hiši. In kolikor sem spoznala B. sem prepričana, da ji bo uspelo. No, če ne njej, pa sigurno Božičku, ki bo staršem prišepnil, da … pes v hiši ni tak »greh«.

Lux in Lona

To seveda dokazujejo tudi fotografije Luxa, kjer so lastniki odrasli ljudje in so mi zelo suvereno zatrdili, da bo pes pri njih imel sicer velik pesjak, še večje prostranstvo, na katerem bo lahko kraljeval, tudi teraso in gugalnico na terasi so mu velikodušno odstopili; da pa ga v hišo ne bi spuščali. No, fotografije seveda govorijo drugače…

 

Zanimiva je primerjava Luxovih lastnikov, ki so Luxa dobili pri starosti okrog treh mesecev, da je leže na terasi pokril tri ploščice, sedaj, pri šestih mesecih pa jih pokrije šest. Khmm… upam, da ne bo šlo tako naprej, kajti potem se zna zgoditi, da bo iz Luxa zrasla kar žirafa.

Sicer pa; Luxovi poročajo o njegovi pridnosti in ubogljivosti, o tem, kako se po kopanju najraje uleže v blato, kakšen specialist je, ko je potrebno pospraviti teraso in vse kar je na njej (pospraviti je v prenesenem smislu). Zanimivo, ugotavljajo pa isto, kot sem sama, ko smo imeli Rono. Da mi je žal, da prihaja zima, krajši dnevi, ker je tako malo časa, ki ga namenimo našim psom… Oni pa si tako zelo želijo naše bližine. Ampak… imajo sneg. In na sveže zapadlem snegu zares kraljujejo. Včasih Rona skupaj z Izo tako norita, da iz njiju kar puhti in se dvigajo oblački… Kot da bi se pregrevali.

Poslušnost

Ne pomanjkanje ljubezni, želje ali volje, ampak objektivni razlogi so krivi, da se v zadnjih nekaj tednih z Rono nisem ukvarjala toliko, kot si zasluži, da se njegov lastnik ukvarja z njim. Čeprav drugače poslušna psička, je mojo »odsotnost« in tudi nedoslednost kar dodobra izkoristila. Ne samo to, ampak tudi »noviteta« v hiši, imeti dva psa. Skratka, utečeni ritem je bil popolnoma porušen. V sled tega mi Rona iz dneva v dan dokazuje, da pes potrebuje stalnico, varnost in vajo.


Praksa je bila, da je Rona hišo zapustila zvečer okrog 23. ure in vanjo prišla počivat spet zjutraj ob 6. Tokrat smo ji podrli že jutranji ritual, saj je včasih v hišo lahko prišla komaj ob sedmih, osmih… (sem pač potegnila s spanjem), iz hiše pa je včasih šla tudi ob dveh, treh zjutraj. Skratka – kaos. Ni bilo več jutranjega posedanja na terasi in pitja kave (seveda je ona medtem bila zmeraj deležna dobre doze božanja in cartanja), jutranjega metanja žogice in lovljenja, ni bilo popoldanske kave in sprehoda… Prav tako je bila ob obvezne vaje poslušnosti na sprehodu, niti jih ni bila deležna doma; skratka … nič več ni bilo tako, kot je bilo. In tudi moj »sem« več ni bil »takoj sem«…ampak sem bila deležna počasnega dviga glave in »primajave« hoje do mene. Dekica več ni pomenila takoj »prostor na deki« ampak trije obrati in počitek meter, dva vstran od deke.

Imam precej močan glas, tako da so moji ukazi povedani precej ostro, medtem ko je bila Iza vzgajana z nežnim, tihim glasom, občasno tudi s »poklekom lastnice do nje« in nežnim prigovarjanjem, da je storila to, kar je od nje bilo pričakovati. Tako je Iza ob mojem glasu v začetku kar trznila, sedaj pa se je že navadila in ve, da je ukaz – ukaz. Rona pa… ja, bo treba biti bolj dosleden.

Ta izmuzljivost popolne poslušnosti mi dokazuje, da je potrebno z psom vsakodnevno delati (verjetno bi morala koga drugega angažirati za »moje zadolžitve« do psa) in bi sedaj ne imela težav.

Verjamem pa, da bo po tednu dni (vaja poslušnosti 2x dnevno po 15 minut) že vse drugače…

Samo prah iz spomina ji je potrebno pobrisati.

Dva psa pri hiši

Nikoli nisem razumela pasjeljubke T. kako tako navdušeno govori o tem, da ima dva psa. Zame se je zdelo skorajda "nepošteno" nabaviti si novega psa, saj je tako prvotni pes prikrajšan. Ja, tako razmišljaš, dokler ne veš...
Potem pa je naneslo, da smo zraven k Roni dobili domov tudi našo argentinsko dogo Izo. Nad izgledom pasme nisem najbolj navdušena, vendar je to popolnoma subjektivno mnenje, tako da o tem ne razpravljam. Takšna kot je - je. Vzgojena je bila v mestu, v stanovanju. Dostop je imela do vseh prostorov v hiši, čas, ko pa je bila sama doma pa je bila ali v precej velikem boksu ali pa spuščena, tako da se je kdaj pa kdaj odpočila tudi na sedežni, postelji itd... Te razvade sama ne odobravam, zato je tudi po prihodu Ize v naše domovanje morala "prisluhniti" našim pravilom. In moje presenečenje je neizmerno - kot da bi se učila od Rone. Natanko ve, kje lahko in kaj lahko. Razlika je le v tem, da se zvečer za spanje postavi Rona pred vrata (želim ven), Iza pa pred njen boks (želim svoj mir).
Drugače pa..., glede na to, da sta obe ženski, da nista odraščali skupaj, Iza je tudi precej mlajša kot Rona, moram priznati, da se zelo lepo razumeta. Tu pa tam Rona pokaže, da je ona gospodarica, vendar res zelo redko in še to zato, ker ji zna Iza težiti, daj gremo se lovit. Je pa veliko veselja ko gledaš, kako različni sta si, pa vendar da govorita isti (pasji) jezik. Ja, pes bi moral imeti pasjo družbo.
Tako kot rabi človek - človeško družbo.

Kaj je lepše, kot v tandemu raziskovati in vonjati...

 Počitek na dekici...

Gonitev 2

Namesto komentarja pod Gonitev

Ja, »prizadeti« (lastniki psov) zelo hitro in burno reagirajo, pomislijo pa ne, da govorim o psih, ki niso njihovi in ki živijo (morebiti) čisto drugače, kot si predstavljajo oni.


Govorim o sebi, moji lubiki Roni in o psih, ki obiskujejo nas.

Živimo na obrobju vasi, tako da smo od prvih sosedov, ki imajo psa oddaljeni okrog 500 metrov. Parcela, velika okrog enega hektarja je ograjena, s treh strani z mrežo, s sprednje strani pa je lesena, saj je zgradba v krajinskem parku in smo bili mnenja, da je s strani urbanega naselje treba narediti temu primerno ograjo. Znotraj te ograje imamo pesjak, ki je večji, kot jih narekujejo standardi. Naša Rona, glede na to, da domačega terena ne zapušča, ne biva v pesjaku, razen med gonitvijo, ko nas pač ni doma.

O tem, da bi bili »krivci« psi niti za trenutek nisem pomislila; definitivno so krivi lastniki. Razumem nagon, zato imamo tudi Rono na očeh. Zaradi ljubega miru spi v hiši in nosimo posledice zmarkirane fasade vsakih nekaj deset centimetrov, po NAŠI (ograjeni) parceli pobiram njihove pasje iztrebke in tudi balkonska vrata ter terasa je bila vsako jutro z vseh strani zmarkirana. Je to moja krivda? Krivda naše psičke, ki se goni in oddaja vonj? Ali ni dolžnost vsakega lastnika psa, da svojega psa nadzira.

Z razumevanjem vzamem, da pes podleže nagonu, da skopa luknjo, da pobegne; v konkretnem primeru pa govorim o dveh psih, mešančkih, ki živijo zunaj, v bližini svojih domovanj, nenadzorovano, brez ograje. Se pravi – oni se lahko prosto sprehajajo, medtem ko naša psička ne more biti varna niti za domačim plotom, ker lastniki njihovih psov pač pravijo… Saj je naš tak mali… vaši že nebi mogel nič narediti…

Draga Teja. Če sem razmišljala o sterilizaciji. Da, sem; vendar razmišljanje še ni zrelo.  Zakaj bi? A boste vsakemu vzreditelju predlagali sterilizacijo ali pa da so psi za vzrejo zaprti v boksih? Moje mnenje je, da je vaša dolžnost je da svojemu psu omogočite svobodo in prostost na vašem teritoriju, da pa bi morali lastniki gonečih psičk prevzeti nase toleranco do tega, da se vaš pes prosto sprehaja in markira po teritoriju psičke (ograjena parcela) v to pa me ne prepričate. In ko psička ni varna niti v pesjaku…potem se sprašujem – kje pa so meje dovoljenega in sprejemljivega?

Spoštovani Miha. Moje psičke med gonitvijo ne sprehajam po vasi; na sprehod gremo z avtom…in potem, ko se sled zabriše gremo na sprehod, tako da – ne obtoževati kar tako vsepovprek. Ne, nisem zapisala da bom dala Rono sterilizirat, ampak da razmišljam o sterilizaciji (ja, razmišljam že desetletje tudi o tem, da bi postala črnolaska, da bi si kupila nov avto…, pa sem še vedno samo pri razmišljanju!). Kastracija oz. sterilizacija je odločitev vsakega posameznika. Vsak lahko počne kar mu je volja, vendar le, če s tem ne škodi in ne izziva drugih. In če vas skrbi – da, imela bom še leglo. Ker mi je všeč imeti psičke, ker so lastniki mojih psičkov zadovoljni in ker imam idealne pogoje za dobro leglo.

Ko imam gonečo psičko, le to zapiramo v hišo ali pesjak; vendar ko tudi tam ni varna (psi se pred pesjakom tepejo, po balkonskem oknu praska in markira po lesu) potem to presega meje sprejemljivega.

Pa ne misliti, da z lastniki Rone željnih psov nimamo dobrih odnosov… imamo. Zelo. Ko burne noči pri nas minejo – se temu prav nasmejimo. Vendar dokler traja… mi pač ni za smeh. Je pa je prav včerajšnji piknik minil tako, da je eden izmed Roninih snubcev bil s svojimi lastniki pri nas in je ob Roni (ker pač ni več gonečka) mirno spal. Ni pa pozabil in je ponovno vsak pušpan in rastlino v zeliščnem vrtu označil … Verjetno bi po vašem morala biti tolerantna in ponižna ter dovoliti, saj so bili na obisku. Pa nisem bila. Kar pred njegovimi lastniki sem ga oštela… Kot bi tudi svoje otroke.

Pa še to, dragi lastniki psov. Imam pasemsko psičko. Vsaki dve leti imam eno leglo. Če bi bilo tako, kot predlagata Miha in Teja, potem bi čez 15 let na svetu več ne bilo psov.
Vse psičke bi bile sterilizirane… njihovi psi pa bi imeli mirno in srečno življenje.

Predstavlja se: Ox

 

Lucky Ox pa je najbolj srečen, ko izziva psičko Tajo, ki pa se seveda ne pusti in se zato tudi brano.

Tudi Ox obiskuje ob nedeljah pasjo šolo (le kateri ob nedeljah hodi k maši?!) in je priden in ubogljiv.

Pa še Oxijeve sličice…

 

 

Predstavlja se: Nera

Tudi Nera obiskuje malo šole in kar raste in raste. Njena T. pravi, da ji gre kar dobro, zelo hitro dojema stvari, obožuje pa žogice (zgleda da je to pobrala po mami). Se pa »pritožuje« da jo je prava umetnost umiriti, saj raje, kot da se crklja dirka okrog in raziskuje.


Ja, T. tudi Rona je bila takšna. Sem jo v enem zapisu imenovala celo hiperaktivna, ampak sedaj…sedaj pa je cartica. Občasno ima »ure norenja« …

In slike Nere:  
(T. se opravičuje, ker so narejene z mobilcem, vendar obljublja, da bodo snežne slike že boljše):